Prebujanje v dušo
O knjigi
Nekoč se mi je v viziji prikazala podoba dlani, v njih je ležala knjiga. Intuitivno sem vedela, da je to knjiga, ki jo bom napisala. V svojem prvencu Prebujanje v dušo vas vabim na intimno pot samospoznavanja, na kateri sem se soočila s stiskami in travmatičnimi izkušnjami, ki so od otroštva oblikovale mojo slabo samopodobo. A s trdno voljo in ljubečo podporo partnerja Haija sem se počasi razbremenjevala škodljivih vzorcev mišljenja in čustvovanja. Tudi potovanja po različnih koncih sveta so močno vplivala na moj proces duhovnega dozorevanja in prebujanja intuicije. Po končanem študiju novinarstva me je pot vodila v Belgijo, nekaj časa sem preživela med ameriškimi Indijanci, duhovna obzorja pa sem si širila tudi v Indiji. Prek srečanj s šamani, zdravilci in duhovnimi učitelji sem se učila razlikovati med tistimi, ki so delovali iz ega in jih je vodila zlasti želja po moči in zaslužkarstvu, in tistimi, ki so delovali iz duše in bili resnično osredotočeni na podpiranje ljudi pri njihovem procesu notranjega osvobajanja. Preizkušnje so me iz dneva v dan približevale spoznanju, da je mogoče resnično vstopiti v življenje šele, ko se sprejmeš tak kot si in se zaupljivo izročiš življenju. Z odkrito pripovedjo o vzponih in padcih v procesu osebnostne rasti želim bralce navdihniti in jih spodbuditi k temu, da po poti sprejemanja sebe in iskanja svojega resničnega bistva zakorakajo tudi sami.
Knjiga Prebujanje v dušo je leta 2008 kandidirala za najboljši prvenec.
"Najpomembnejše potovanje, ki ga mora človek v življenju opraviti, je potovanje k samemu sebi."
Odlomek iz knjige
Nekateri šamani, ki sem jih srečala in vsaj malo spoznala njihovo delo, so nedvomno imeli posebne sposobnosti. A že na njihovem srečanju v Mehiki je bilo zaznati veliko osredotočenost na zbiranje moči, s katero so manipulirali z vsemi oblikami življenja. Ne glede na to, ali je bil njihov namen dober ali ne, je šlo za vprašljivo poseganje v naravne zakonitosti. V večini od njih ni bilo ponižnosti, verjeli so, da so vse niti v njihovih rokah in da prav oni smejo določati potek dogajanja. Še vedno močno vpeti v svoj ego so hoteli narediti vtis na ljudi, zato so uporabljali ”trike”, na katere so se mnogi odzvali z navdušenjem. Pri svojem delu so uporabljali magijske predmete, v katerih naj bi bila posebna moč, ropotulje in bobne, sežigali kadila in uživali rastline s halucinogenimi učinki. Bilo je očitno, da jim je naziv šaman pomenil statusni simbol. Edini, ki mu to ni bilo pomembno, je bil Thomas Pela, zdravilec in predstavnik Indijancev Hopi v svetu. Ni ga več vodil ego, ampak moč duše. Zavedal se je, da potek zdravljenja ni v njegovih rokah, saj je zgolj posrednik energij, ki delujejo skozenj v dobro ljudi.
Ujeta v past občudovanja in povzdigovanja drugih nadse sem v preteklosti mislila, da so moči šamanov nekaj posebnega. Zdaj sem spregledala iluzornost magijskega početja. Jasno je bilo, da je magija stvaritev človeškega ega in da temelji na želji po moči. Ljudje, ki so se ukvarjali z njo, so hoteli početi posebne stvari in biti tudi sami nekaj posebnega. A biti poseben je velika ovira na poti do notranjega bistva.
Najpomembnejše, kar sem spoznala na potovanju k Indijancem, tako niso bile šamanske tehnike ali indijanska modrost, ampak dosti bolj vsakdanje stvari, na primer sprejemanje sebe, ostajanje v stiku s seboj in sledenje intuiciji. Učila sem se razlikovati med ljudmi, ki jih je vodil ego, in tistimi, ki so delovali iz duše, ter hkrati preraščala potrebo po iskanju duhovnega učitelja.
